Nevihta v spalnici

-Najbolj izrabljena tema, vreme, a' razumeš? In ti si ga izbrala kot svoj izgovor? Svetovno je znano, da se prav z vremenom začne največ ljudskih pogovorov. Baje je tako tudi med predsedniki, ko na štiri oči odločajo o usodah celih narodov. Pogovor začnejo tako, da si po navadi povejo nekaj o vremenu. Bedastemu vremenu, ki je enostavno do preproščine, pač tukaj je, vedno bo in je vedno bilo. Če na njega ne moreš vplivati, pač nima smisla debatirati, a ne? Preprosto ko pasulj! In še to, na vreme se ne spoznajo dobro tisti, ki so visoko, ampak tisti, ki so nizko, čim nižje tem boljše, najbolje pa oni z dna. Čutijo ga pa tisti, ki hodijo bosi po tej naši zemlji. Samo oni imajo pravico da o vremenu pristno govorijo, ker z njim dejansko živijo, ne samo dan za dnem, vendar vsak trenutek, nepretrgoma. Razumeš? Ne ti, ki si ves čas v zaprtem prostoru z enako umetno klimo čez celo leto. Ti mi boš govorila o vremenu, pa kako te meče. Kako to, ko dejansko nisi v nikakršnem stiku z njim, nimata enega pravega kontakta? Ti, ki si vreme nastaviš z gumbom na klimi, ki različnih vremenskih stanj ne znaš niti ubesediti. Ej, daj se spravi k sebi in si nehaj izmišljevati. Točno, veš kaj ti zares imaš? Vremensko domišljijo. Samo pazi, ne se s tem igrat, vreme zna biti nevarno, zelo nevarno, a veš? Seveda zdaj boš mulo kuhala, se ovijala v volnene šale, iz naravne volne, kot da nenaravna volna sploh obstaja, glava ti bo sevala, čeprav kako se to sevanje lahko izmeri, nihče živ ne ve; ne bo ti za živet, a živa in zdrava si tu zraven mene. Pa vendar tako daleč. In kaj naj jaz ta čas počnem? Naj si poiščem drugo? Ja, ja, vem, ti je vseeno, itak, ko te tvoje vreme prevrača, ti ni niti do dihanja in ti jaz lahko tolčem karkoli, ti boš tiho in boš na pol mrtva vodila samo svoj boj za preživetje, nepredvidljiv hud boj. E to sem ti prej hotel povedati, da vem, da je vreme samo mašilo u pogovorih, da je bistveni problem nekje drugje, samo si ne upaš tega sebi priznati in na glas povedati. Morda imaš koga drugega, pa se tako izgovarjaš in čakaš, da ponorim in sam odidem. Ti zapustim stanovanje, plačujem alimente? A to bi ti hotela? E, tega filma ne boš gledala. Vem da se pretvarjaš. Poznam jaz vas ženske. Povsod na tem svetu enaki izgovori: boli me glava, migrena me bo raznesla, danes ne morem, vreme me maje, za umret mi je, vreme pač… Pa kaj še? A misliš, da smo vsi moški na tem svetu butci? Pa to enostavno ne more biti res, da na vseh kontinentih, v vseh različnih klimatskih pasovih, na obeh poloblah in še na obeh polih, vedno deluje to prekleto vreme kot super izgovor. Pa, čeprav tako hudo različno, da vedno vpliva na enak način: da ženskam vreme čisto do konca odvzema energijo, energijo ki po sili naravnih zakonov pripada prav njihovim moškim? Led, mraz, sonce, dež, a, ni razlike? Pa seveda, izbrale ste vreme, ker je tako priročno. Toliko raznoliko, da vam pride prav v vsaki situaciji, vedno, ko to zahočete. E, ne bo tako šlo, vem jaz kako stvari stojijo. Komplicirate, veš, in to prav tam, ker ni treba. Tisti, ki ga poznajo dobro in obvladajo v nulo, ga jemljejo čisto enostavno. Cigani recimo. Pa oni so ljudstvo vremena, med njimi in vremenom ni sten, kvečjemu kakšen tanek naluknjan šotor, ki omogoča direktni stik z lepim vremenom, še bolj pristnega pa, če je vreme grdo. In celo oni, ki zares živijo z vremenom, potopljeni so v vreme ves čas, pa ne komplicirajo. Seveda govorijo tudi o vremenu, ampak samo tedaj, ko to ima smisel. Veš, ko cigan vpraša ženo: Kaj misliš, kakšno bo vreme? Ona njemu: »Ma, j*be se mi.« Cigan prizna: »I meni, i meni, samo nisem vedel kako naj začnem pogovor …«

-Enostavno nor si, vedno se samo norčuješ iz vsega kaj je povezano z menoj, tudi, ko sem v totalni krizi. Res ne vem, ali bom sploh preživela, glavo mi bo dejansko razneslo. A tebi je, kot vedno, samo ena stvar pomembna, moški… Ej ne morem niti govoriti, se osredotočiti na karkoli, grizla bi, oprosti, vendar ne zmooorem! Razumeš? Pusti me pri miru, samo da ta nevihta prileti, potem bo že kako…

-Kakšna nevihta? Pa poglej vsaj skozi okno. A vidiš ti kakšno nevihto morda? Mir je, nobenega vetra, nič. Nevihte so v tvoji glavi, tam so tudi pravi orkani, tajfuni, katastrofe povzročajo, vse leti na vse strani v vseh smereh, vauuh sem, vauuh tja! Ravnokar bo še tebe zagrabilo i odneslo, kot Alico! Samo ne, tebe ne bo vrglo nekam kjer je lepo, ne, tebe bo odneslo na konec sveta, ma ne, tebe bo butnilo direktno v pekel. Pa daj malo razmisli, ženska, ej! Kje mi živimo, ali je bil kakšen orkan tukaj, ali vsaj v bližini, v zadnjih sto, ma tisoč let? Ni! Tukaj nevihte nimajo takšne moči. Suho listje premikajo. Kvečjemu še kako suho deščico lahko odpihnejo iz tvoje betice. No povej, od kod ti ideja, da bo sploh nevihta, ker sedaj še nič ne kaže, še sije sonce, a ne vidiš?

-Jaz to čutim, bedak. Enostavno čutim, še preden se pojavi. Razumi, če moreš. In, če si vsaj malo pošten, povej, a sem se kdaj zmotila? Morda zelo dolgo tega, še preden sem te spoznala, ko je to bila pri meni samo vremenska sprejemljivost, v prvih letih zakona je to bila že resna občutljivost sedaj je pa zagotovo že odvisnost. Ne vem, če ni, vsaj malo, tudi zaradi tebe, da veš.

-Ne to pa res ne. In ko je bila nevihta in kadar je ni bilo, si se ti zvijala v klopčič, žrla te strupe za umirjanje, pa tiste ta hude kapslne za glavo.

-Primitivc! Pravi runkelj si, da veš. Seveda v teh treh knjigah, ki si jih ti v svojem življenju imel v rokah, o tem ni pisalo nič, a še Babilonci so o tem vedeli. A nisi že sam v tem času mogel to dognati? Pri meni je pač sprememba vremena dejansko povezana z pravim bolezenskim stanjem, padem v posteljo. A misliš, da mi za te dni bolniško dajejo na lepe oči. Pa v bolnici sem tolikokrat končala, seveda se niti ne spomniš, obiskal si me dvakrat do sedaj, ej, samo dvakrat! Tak si ti, nikoli me nisi razumel, nisi hotel, ali pač nisi mogel dojeti. Vsa svetovna znanost tebi ne more dotajčiti tega in ubiti v to tvojo trdonjavo bučo nekaj, kar se tebi zdi neverjetno. Ampak vedi, prav zares je znanstveno dokazano. kako močno in usodno zna vplivati vreme na človeka. Pa ne samo na sposobnost za delo, vendar direktno na zdravje, počutje, emocije. In jaz sem pač ena od njih, nimam in nimam moči za obvladovanje vpliva vremena nad seboj. Meni tedaj še zdravila drugače primejo. Šnops še huje, od enega šilca lahko dol padem, razumeš? Misliš, da nisem poskusila. Še živo žabo bi požrla, če bi mi to pomagalo. Dejansko tedaj prave strese doživljam! Bruham, kot vidra. Briga tebe. In še to, res je, tako močno je to pri meni, da čutim, enostavno živo doživljam, še preden sprememba vremena pride. In poglej kakšen si. Meni tega ne verjameš, svoji mami pa, čeprav njo samo koleno cukne in to ne vedno, a komolec pa ja, ta pa redno, samo pri njej je to opravičeno, a ne, ker ga je pred leti zlomila, to pa ja, bedak! Samo vedi, da to ni samo dokaz koliko si pameten, še več pove o odnosu do mene, koliko mi sploh verjameš, da me nimaš rad pa si že stokrat in pokazal in dokazal, samo s tem se ne ubadam več. Samo pusti me enkrat pri miru, prosim te, samo za ta čas, dokler se pritiski med sabo ne zmenijo, pa da mi vsaj malo popusti ta migrena in prileti nevihta.

-Čakaj, čakaj malo, To sem nekje slišal, ampak to ni prava bolečina, to je fantomska bolečina in to samo pri tistih, ki jim kaj manjka, neki del telesa, mislim. Tebi pa je u glavo udarila, prav fantomski, ker jo nimaš, ha haa. Sama si se ujela. Prvo, rekli smo nevihte ni, in je sonce, no vsaj do pred kratkim je bilo, in jo ne bo, ne more biti, in to kar si ti domišljaš me ne zanima, to je domišljija! A ti odprem vrata od balkona, pa se sama prepričaj.

-Neee, nikakor, bedak, a ne čutiš, prihaja, je že tukaj, razbila bo okna, vrata zlomila, nikarrr, nevarno je, lahko te odnesee!

-Jooj, pa res…nee! Kakšen cug! Letim! Ljudje, poglejte, letim! O ne! Že padam, že šesto nadstropje! Pomoč! Pomoč! Priznam, močan je vpliv vremena! Nevarna je nevihta iz spalnice!

Dragan Mitić, Ljubljana, 12.12.2019