mag. Iztok MATAJC (1947-2013)
Ko ostanemo brez besed in govori le cvetoča pomlad.
Po dolgi zimi, v težko pričakovani pomladi, ki jo je kot ljubitelj narave in agrometeorolog s srcem, vsako leto z velikim veseljem pričakoval tudi Iztok, je konec aprila 2013 veselje zamrlo, saj je letošnja pomlad prezgodaj zaključila njegovo življenjsko pot. Pot očeta treh otrok, moža, kolega, prijatelja, agrometeorologa in izjemnega človeka.
Iztok Matajc se je rodil 8. februarja 1947 v Stražišču v Kranju. Po končani gimnaziji se je njegova strokovna pot začela spomladi leta 1971 s končanim študijem na Agronomskem Oddelku Biotehniške fakultete v Ljubljani, kjer je zaključil sadjarsko vrtnarsko usmeritev in postal diplomirani kmetijski inženir. Istega leta se je zaposlil pri Katedri za melioracije kot asistent za kmetijske melioracije, kjer je deloval do leta 1985.
Leta 1974 je pol leta znanje izpopolnjeval na italijanskem Inštitutu za hidravliko Univerze v Padovi v sklopu podiplomske specializacije iz hidrologije. Od septembra 1976 do septembra 1977 je bil na študiju na Ecole Nationale Superieure Agronomique v Rennes-u v Franciji, kjer je opravil teoretični del magisterija in leta 1980 v Ljubljani z zagovorom magistrske naloge pod naslovom »Proučevanje evapotranspiracije trave kot osnove za prognoziranje namakanja« študij uspešno zaključil.
Njegova pot se je od leta 1985 do leta 1988 nadaljevala v vlogi projektanta IRC Planum-a v Ljubljani in leta 1989 svetovalca za kmetijstvo in gozdarstvo pri Občini Ljubljana- Moste-Polje. Ker je bila v njegovi naravi vedno vpeta želja po širšemu in okrepljenemu znanju, se je leta 1989 javil na razpisano delovno mesto samostojnega svetovalca v Oddelku za agrometeorologijo Hidrometeorološkega zavoda SRS, kjer je leta 1990 postal tudi načelnik Oddelka. Oddelek, v sklopu Urada za meteorologijo Agencije RS za okoljem, je vodil vse do leta 2007, v skupini pa je aktivno deloval vse do leta 2008, ko se je septembra upokojil.
Ob upokojitvi se je izjemno veselil več prostega časa, ki ga bo preživel na morju, v hribih, v naravi, z družino. Žal se mu je ta želja že kmalu po odhodu v pokoj izjalovila, ko mu je bolezen prekrižala načrte. Od tistega dne dalje je bila v njegove misli vpeta skrb zaradi zdravja in njegova radost je počasi ugašala. Kot, da bi slutil usodnost.
Strokovno delo Iztoka Matajca je vključevalo tudi delovanje v različnih domačih in tujih strokovnih skupinah s področja agrometeorologije in številnih projektih. Močno vpet je bil v delovanje Komisije za agrometeorologijo Svetovne meteorološke organizacije, spletel pa je tudi številne poslovne stike doma in v svetu. Bil je izjemno pisoč človek, kar se odraža tudi v številnih objavah v poljudni in strokovni literaturi.
Iztok je oral ledino na področju modeliranja vodne bilance kmetijskih rastlin, njegovo delo še danes živi v operativni agrometeorologiji in kaže, da je imel tudi vizijo. Delovanje sušnega centra in tudi sledenje kmetijske suše nadaljuje tudi njegove korake. Imel je izjemen občutek za razvoj in tudi za prenos znanja na svoje sodelavce. Pomagal nam je gojiti ljubezen do dela na področju agrometeorologije.
Iztok Matajc pa ni bil samo strokoven človek, pač pa kolega z veliko čustveno inteligenco. Trdil je, da v svojem delu večjo moč dosežemo tudi na strokovnem področju, če sta prisotna dobro delovno okolje in občutek do sočloveka. Kot človek, ki je ljubil naravo in spoštoval njene zakonitosti, je zgradil podobo agrometeorologa, ki si ga v naši družbi želimo. Delo z ljudmi iz kmetijstva pogosto ni lahko, saj tovarna na prostem, kar kmetijstvo zagotovo je, zahteva razumevanje človeka, katerega delo je trdo in pogostokrat premalo cenjeno. Ta pristop je bil Iztokova mantra. S svojim znanjem in pravilnim pristopom je marsikatero kompleksno informacijo znal preleviti v jezik, ki je dosegel želeno publiko. Tudi znanje tujih jezikov mu je pri tem pomagalo.
In na koncu lahko zaključim, da ga bomo izjemno pogrešali tudi v družabnem delu. Kolegi »štukarji«, kot smo poimenovali našo druščino, smo ga pogosto, nazadnje decembra 2012 na novoletnem srečanju na Robežu, vabili na srečanja, kjer smo poskušali zvabiti na naše obraze tudi veselje in pozabiti na kakšne manj srečne in prijetne stvari v življenju. Tudi ob teh klepetih je bil Iztok neverjeten sogovornik, saj je v debato vnašal številne vsebine, ki jih je črpal iz branja, ki je bil njegov srčni hobi in njegovih številnih življenjskih izkušenj. Bil je dober govorec in dober poslušalec. O stvareh je imel jasna mnenja. Rad je imel ljudi, naravo ter domače in dobre stvari. V hladilniku je še vedno njegova marmelada iz aronije in domač višnjev liker.
Pogrešali ga bomo.
Andreja Sušnik
