Rodil se je tik pred II. vojno v Ljubljani in ostal Šiškar vse življenje. Ker je že v mladosti rad jadral in smučal ter hodil po hribih, je kmalu ugotovil, kako so te aktivnosti odvisne od vremena. Čeprav je najprej študiral matematiko, ga je želja, da bi čim bolje spoznal vremenske zakonitosti, pripeljala na študij vremenoslovja. Po končanem študiju meteorologije na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani se je zaposlil v Hidrometeorološkem zavodu v Ljubljani, ki je bil takrat edina institucija, kjer so se meteorologi lahko zaposlili v svojem poklicu.

Od prvega dne svoje delovne kariere se je ukvarjal z napovedovanjem vremena. Že kmalu pa se je srečal s težavami, saj takratno vedenje o vremenu, pa tudi tehnične možnosti, niso bili dovolj dobri za zanesljive vremenske napovedi. Takoj se je srečal s tako imenovanimi polomljenimi napovedmi. Spoznal pa je tudi, da mnogokrat dobre vremenske napovedi ljudje napak razumejo, ker pač niso dobro predstavljene. Ljudje so se namreč vedno bolj zavedali pomena dobre vremenske napovedi. Takrat so televizijski sprejemniki prihajali v vedno več hiš in Miran je ugotovil, da je to odličen medij za popularizacijo meteorologije. Že 1971. leta je začel sodelovati s televizijo in v živo napovedovati vreme. Začetek je bil težak, saj pri nas nihče ni imel izkušenj, kako najbolje predstaviti vreme najširši javnosti. Na tem področju je oral ledino. Sčasoma sta njegova pojava in glas postala domača večini Slovencev. Celih štirideset let nam je z malih zaslonov posredoval vremenske podatke in napovedi, vse do decembra lanskega leta. Njegov prispevek ima neprecenljivo vrednost, saj je vsem kolegom, ki so se kasneje vključevali v javno napovedovanje vremena, stal ob strani z dragocenimi nasveti in izkušnjami. S svojim delom je prispeval ogromen delež k popularizaciji vremenoslovja.

Od 1976. leta je bil načelnik oddelka za napoved vremena. V sedemdesetih letih preteklega stoletja je kot metoda dela pri pripravi analize in napovedi vremena še prevladovala tako imenovana sinoptična metoda. Podatke, ki so jih takrat sprejemali po teleprinterju, so tehniki vnašali v posebej za to pripravljene karte, meteorolog sinoptik pa je karte analiziral in poskušal ugotoviti, kakšno je stanje vremenskih procesov. Pri tem je seveda veliko pomenila izkušenost, pa tudi znanje. Brez dobre analize vremena tudi ni bilo dobre napovedi. Svoje znanje in izkušnje je Miran z veliko dobre volje prenašal na mlajše kolege, saj je bil mentor celi generaciji mlajših kolegov, tudi večini, ki jih danes srečujemo na malih zaslonih.

Do sodelavcev je bil tovariški in nikoli ni odrekel pomoči, kdor koli jo je potreboval. Bil je komunikativen in družaben in poznal mnogo ljudi. Tudi mene je med meteorologe pripeljal on. Po diplomi sem po spletu okoliščin namesto na Institutu Jožef Stefan v Podgorici pristal za Bežigradom. Moj mentor pri diplomi, ki je bil Miranov jadralski prijatelj, me je napotil na Hidrometeorološki zavod povprašat za službo. Tam je bil Miran prvi meteorolog, ki sem ga srečal in je bil kriv, da sem še danes tisti matematik, ki pravi "mi meteorologi".

Na prehodu iz sedemdesetih v osemdeseta leta preteklega stoletja so veliki meteorološki centri že posredovali napovedi, ki so jih izračunali s pomočjo računskih računalniških modelov. Take prognostične karte so bile kljub začetni relativni nezanesljivosti vse bolj učinkovit pripomoček pri pripravi vremenskih napovedi. Miran je kmalu spoznal, da je potrebno za boljšo kakovost naših napovedi pridobiti proizvode najbolj kakovostnih centrov. Kot človek, ki je zlahka vzpostavljal stike z ljudmi, je kmalu postal prijatelj in kolega prognostikom v avstrijski meteorološki službi. Tako jih je uspel že leta 1982 nagovoriti, da smo vzpostavili računalniško povezavo med avstrijsko meteorološko službo in Hidrometeorološkim zavodom, s pomočjo katere smo v Ljubljani začeli prejemati prognostične karte Evropskega centra za srednjeročne vremenske napovedi. Čeprav je center takrat testno deloval šele tretje leto, se je z uporabo njihovih prognostičnih kart opazno izboljšala kakovost tudi naših vremenskih napovedi. Obdobje, ko je pri analizi in pripravi vremenske napovedi prevladovala sinoptična metoda, je počasi šlo h koncu, saj je bilo iz leta v leto več produktov, narejenih z modeli, pa tudi njihova kakovost se je vidno izboljševala. Miran se je zavedal, da je potrebno pluti z novimi jadri in je s svojimi prizadevanji pomagal slovenskim meteorologom, da so bili pri pripravi vremenskih napovedi seznanjeni z najboljšimi takrat možnimi orodji. Računalniška povezava, ki smo jo takrat vzpostavili, je trajala vse do naše osamosvojitve leta 1991. Ob prekinitvi zvez z Beogradom konec junija smo se že v juliju 1991 s pomočjo te povezave z Dunajem vključili v mednarodno izmenjavo podatkov in se tako tudi „vremensko“ osamosvojili.

Miran je bil v svojem prostem času zelo aktiven na mnogih področjih, kjer je prišla do izraza njegova izredna organizatorska žilica. Naj omenim le jadralce, smučarje, numizmatike in filateliste. Bil je tudi sodnik na smučarskih tekmah, celo na olimpiadi v Sarajevu. V študentskih letih je svoj žametni bas pilil v Akademskem pevskem zboru Tone Tomšič, zadnja leta pa v seniorskem zboru Lipa zelenela je. Kljub vsemu pa je bila njegova največja ljubezen meteorologija. Poleg dela v dežurni službi, spremljanja in napovedovanja vremena ter strokovnega dela in nastopanja v javnosti, je napisal kar nekaj knjig, v katerih je bralcem približal nekatera osnovna spoznanja o vremenu. Že 1987. leta sta skupaj s prof. Petkovškom napisala knjigo Skice vremena, eno prvih takih pri nas. Kot ljubitelj gora je ob 40. obletnici opazovanj na Kredarici leta 1994 napisal Vreme v visokogorju, leto kasneje pa knjigo Podnebje od Bohinja do Bleda.

Od začetka svoje profesionalne poti je aktivno sodeloval tudi v Društvu meteorologov Slovenije, predhodniku Slovenskega meteorološkega društva in bil v nekaj mandatih tudi predsednik Upravnega odbora društva. Nekaj let je bil odgovorni urednik strokovne revije Razprave Papers, ki jo je izdajalo društvo. Z zelo omejenimi finančnimi možnostmi mu je uspevalo poskrbeti za redno izdajanje revije.

Vlada Republike Slovenije je na predlog takratnega poveljnika Republiškega štaba Civilne zaščite Republike Slovenije Mirana Trontlja 1.6.1995 imenovala v Štab Civilne zaščite Republike Slovenije, v katerem je aktivno deloval do konca leta 2004. V tem času je Slovenijo prizadelo večje število naravnih nesreč kot sta potresa na območju Ilirske Bistrice, v zgornjem Posočju, plazovi Stože, Slano Blato ter drugi, različne poplave, suše, pozebe in druge naravne nesreče. Miran je bil vedno pripravljen pomagati in predvsem nuditi svojo strokovno znanje pri odpravljanju posledic različnih naravnih in drugih nesreč, ki so prizadele našo državo. Predvsem pa je bil v veliko pomoč poveljniku Civilne zaščite Republike Slovenije pri iskanju in sprejemanju odločitev, ki so pomembno vplivale na uspešnost ukrepov ob različnih naravnih nesrečah ter posledično zagotavljanje osnovnih pogojev za bivanje v nesrečah prizadetih prebivalcev.

Leta 2002 pa ga je takratni minister za obrambo imenoval za glavnega in odgovornega urednika strokovne revije Ujma. Miran je ves čas izdajanja aktivno sodeloval pri pripravi in izdajah te strokovne revije kot pisec člankov, recenzent in v zadnjih desetih letih kot njen glavni in odgovorni urednik. Pod njegovim vodstvom je bilo pripravljenih, strokovno obdelanih in izdanih deset številk revije. Zadnja je izšla nekaj dni pred njegovo prezgodnjo smrtjo.

Ko nam je lani decembra ob slovesu na POP TV dejal, da je to samo konec rednega nastopanja na televiziji in da se bo gotovo še kdaj oglasil, smo seveda pričakovali njegovo sodelovanje ob kakšnih pomembnih priložnostih. Na žalost pa ne bomo več slišali njegovih napotkov in kritik. Slovenski meteorologi smo z njim izgubili dobrega strokovnjaka, vsi ostali, s katerimi je sodeloval, pa srčnega tovariša in dobrega prijatelja.

Jožef Roškar

predsednik Slovenskega meteorološkega društva